Novice o projektu
Panonsko krožišče raste in se vrti
Naš Zavod je maja 2010 začel z izvajanjem projekta Panonsko krožišče.
V mestecu Nova Crnja smo našli primerno kmetijo in jo začeli urejati tako, da bi bila primerna in uporabna za doseganje ciljev, ki smo si jih zastavili.
V avgustu 2010 se je manjša skupina ZVIK-a odpravila v Srbijo in tam v treh tednih opravila veliko dela. Najprej smo raziskovali, saj se je v stari hiši skozi desetletja marsikaj nabralo. Nabralo se je tudi na dvorišču in nekdanjem sadovnjaku.
Vse je bilo treba očistiti, pospraviti, urediti....
Zgodovina ali "iz življenja lastnikov"
Prejšnja lastnica je v dobri veri, da nam dela uslugo, vse kar je bilo v hiši pobrala in vrga-ali na dvorišče, na kakšen težko dostopen kraj, ali pa so odpeljali na lokalno deponijo, vglavnem v hiši je ostalo marsikaj in skoraj nič.
Tudi ko smo spraševali o prednikih, ni bila posebej zgovorna. Hišo smo prevzeli 11. maja v stanju, ki nas je rahlo razočaralo...
Ob prihodu avgusta smo se hiše lotili tako kot je treba. Preiskali smo staro hišo, pobrali zanimive predmete, slike, dokumente. Nehote se je začel zlagati mozaik o tem kdo so bili, kdaj so živeli, s čim so se ukvarjali, kaj so imeli in kako uporabljali... Čez nekaj časa smo lahko prepoznali like določenih oseb, našli smo izkaz iz osnovne šole iz leta 1912/13 in še mnogo drugih zanimivih dokumentov iz različnih obdobij v zadnjih 100 letih.
Ugotovili smo, da so nekdanji lastniki imeli majhen kos zemlje ter da so drugega, na katerem zdaj stoji stara hiša kasneje dokupili, ter na prostoru še starejše hiše postavili novo. Tudi ta, najnovejša je zdaj že stara hiša, izdelana iz debelih glinenih sten v kateri tudi ob hudi popoldanski pripeki ostaja prijeten hlad za oddih. Hiša je stara približno 90 let, nihče nam ni znal povedati kaj bolj točnega.
Na začetku je tudi izgledala drugače kot danes.
Ženske iz hiše so se ukvarjale z ročnimi deli, našli smo nekaj zelo zanimivih ostankov, en prtiček in nekaj malega vezenin.
Našli smo tudi različne vinske kozarčke iz različnih časov, svi skrbno brušeni in z vzorci trte in grozdja. Bilo so izgubljeni in desetletja so ležali v senci stare hiše v prahu, ki se je nanjih nabiral skozi čas. Danes prav ponosno krasijo vitrino, v kateri so zloženi v skupinah in kjer so kot na razstavi na vpogled obiskovalcem.
Stari lastniki so znali skrbno pripraviti ozimnico, tudi ta je še stala v kozarcih, skrbno zaprtih, zloženih in označenih v zdavnaj pozabljeni kuhinji v kateri so kraljevali pajki. Pajčevinaste zavese so se ob našem prihodu rahlo pozibavala v vetru, ki je pihal skozi okno, dvignjen prah pa je nakazal sončne žarke. ki so vdrli skozi okno, odprto po doglem času.
Ozimnica ja, žal, bila za nič, smo pa kozarce umili in vanje dali semena, ki smo jih našli na podstrešju. Stari Jožef, ki je nazadnje vodil gospodarstvo na tej kmetiji, je imel dolga leta pogodbo s Semenarno Ljubljana, za katero je prideloval semena. Med semeni je bilo kar nekaj semen pese (verjetno rdeče), korenčka, redkvic, melon, kumaric, sončnic, gorčice, anisa, kopra, zelja...(skupaj preko 30 kg). Pomladi bomo poskusili to seme sejati.
Dogovorili smo se tudi za oranje njive, ureditev sadovnjaka, kolikor ga je še ostalo. Tudi nekdanji vinograd čaka, saj že več kot 20 let ni nihče skrbel zanj. Vse je rahlo podivjalo.
S hišo smo dobili tudi psa, Tokija, predstavnika tipične panonske mešanice mnogih prednikov svojega rodu. Je nizek a močan pes, srednje dolge črne dlake, ki z belimi prameni krasi njegov gobček in izdaja starost lastnika. Toki ima tudi lastne podnajemnike-bolhe, prosti katerim smo se neusmiljeno borili, nazadnje pa bitko izgubili. Bomo pa poskusili znova.
Dobili pa smo tudi sosede, ki radovedno pogledujuejo, sprašujejo, svetujejo in pomagajo. Tudi oni vsak po malem kaj povedo o prejšnjih lastnikih, starejši tudi o tistih, ki so tu živeli pred 50 in več leti.
Po vrnitvi domov smo probali vprašat va Semenarni Ljubljana, če je kaj arhive o tem ostalo pri njih. Podatke že nestrpno čakamo, hkrati pa se pripravljamo za naš naslednji obisk Panonskemu krožišču, med krompirjevimi počitnicami.
Topli, pisani oktober je kazal, da bomo med krompirjevimi počitnicami lahko veliko naredili na našem posestvu. Dnevi so bili sicer sončni, ampak zelo mrzli in morali smo se zadovoljiti z delov v hiši ali zelo blizu nje. Čas, ki smo ga prebili v Novi Crnji smo izkoristili za pospravljanje vsega, kar je poleti puščeno odprto, da bi se prezračilo, organizirali smo odvoz smeti (vse tisto kar je še ostalo v lopi od poletja), čistili smo okolico, obrezali vrtnice in se dogovorili o naslednjih gradbenih delih, ki so nujna, da bi se hiša ohranila v čim bolj pristnem stanju.
Nekaj pohištva smo uspešno očistili in vrnili v uporabo. Zdaj so slike spet postavljene na svoja mesta in očiščen les spet diši po loščilih. In mi se že počutimo nekako doma, ko smo tam.
Za bolj domače počutje je poskrbel tudi štedilnik, stari, ki se kuri na drva, kjer smo zakurili, kuhali čaj, kavo, rahlo je dišalo po dimu in tiho je prasketal ogenj.
Za trenutek smo lahko poazabili na dobrobiti sodobne civilizacije in se prepustili sprehodu skozi čas. Zamišljali smo, kako je bilo tukaj sto let nazaj, brez elektrike, jeseni, ko se dnevi krajšajo, ko je zunaj mrzlo... Z ulice se je slišalo klepetanje sosed, pogovor nekih fantov, iz sosedovega dvorišča razgrajanje kokoši in rac ter lajanje našega psa. Zvoki, ki jih z interneta ni slišat in takšni, ki t eponesejo v resnični čas, nekoliko bolj "počasen" od našega vsakdana tukaj. Že to, da smo morali sami prinest drva in zakuriti, če smo hoteli imeti toplo je bilza nas izziv, pa lepo je bilo, da smo vse naredili sami. In telefoni? Na srečo ne "vlečejo" vedno, tako, da smo tudi pred tem imeli mir. Prebrali smo vse časopise iz leta 1979, ki smo jih našli v neki omari, raziskovali neznane predmete in preučevali doma skuhano milo (na podstrešju smo našli okoli 80 kosov, vsak po 500 g).
In spet odhod in življenje povsem drugačno. Navadno, normalno... Kaj je sploh naravno in normalno?
No, pa če ste še vedno zainteresirani kaj se tam dogaja, nam pišite in odpravili se bomo v še eno pustolovščino skupaj.
Že čakamo na vas.